Prva stvar, ki jo opaziš, ko stopiš iz letala in letališča v Colombu je vdor ali kar eksplozija vročega, vlažnega in težkega zraka. Ta zrak ima lahko tudi povsem drugačen vonj, kot v naših krajih. Namenjeni smo bili v obmorski kraj Beruwela na jugozahodnem delu države, za transfer pa smo se dogovorili že predhodno in je trajal dobre 4 ure. Drugače ni problema najeti prevoz kar na letališču - 35 njihovih rupijev, naj bi računali na kilometer. Med potjo so nas presenetile postojanke z vojaki, ki so oboroženi z brzostrelkami in podobnim orožjem. Ob vseh večjih mostovih so tudi zapore in kratki pregledi, vendar prevoz turistov pride skozi brez problema.
Kadar se človek nastani v kateremkoli hotelu na Šri Lanki, te takoj nekaj ur po prihodu (praviloma) obišče ali agent hotela ali agent agencije, če z njo potuješ, saj te mora prehiteti pred vsemi beachboys-i, ki na vsakem koraku prežijo nate na obali, cesti, trgovini in drugod. Od agentovega šarma, sposobnosti reklame in prodaje je odvisno ali se boš odločil za kakšen izlet ali obisk lokalne znamenitosti. Vse lepo in prav. Vendar pa, so cene preko teh agentov 100% (in včasih tudi več) dražje od tega, kar lahko brez težav, skrbi in strahu dobiš od beachboya na plaži. Povrhu vsega pa se gre na izlete preko agenta le ob določenih dnevih, beachboy-i pa so izredno fleksibilni in ustrežljivi.
Primerjava : izlet po reki Bentota med mangrovami - agencija 20€, lokalni beach boy 5€.
Agent sicer nudi še kosilo, ampak definitivno ni vredno 15€.
BENTOTA RIVER
Navadno je to popoldanski izlet, z motornim čolničem, kjer dobiš resničen vpogled v floro in favno dežele. Nam se je zazdelo kot, da smo vstopili v naravoslovno oddajo na kanalu National geographic-a. Vozili smo se med mangrovami, v vodi opazovali varane, v zraku največje netopirje na svetu, ki se prehranjujejo s sadjem, ribje orle, kormorane, 3 vrste kovinsko modro in rjavih vodomcev. Od rastlinja so me pa najbolj presunili 10-15 metrski fikusi. Pri nas lončnice, tam drevesa.
Videli smo tudi eno poroko na obrežju hotela čisto na začetku rečne poti. Bolj, ko smo šli v notranjost, pa smo srečevali lokalne ribiče, ki stojijo na palici in lovijo ribe, njihove hiške, tržnico, na koncu pa še samo divjo in neokrnjeno naravo.
Nekje na sredi poti pa se nam je približal mini čolniček z gospodom, ki je imel majhnega krokodilčka. Kdor je želel se ga je lahko dotaknil ali celo prijel v roke. Proti pričakovanju je mehak in topel. Z njim sem rokovala samo jaz. Zelo pazljivo seveda. Gospodu je potrebno dati nekaj drobiža v zahvalo.
Ko smo se vračali smo se ustavili pri eni kolibi, kjer so imeli v bistvu ročne izdelke, ki pa so po našem mnenju bili kar dragi. Smo pa spili svež kokos (sta zelen in rumen, zelen je mlajši in bolj svež, okus pa se 100% izboljša, če je ohlajen), malo poklepetali o življenju, običajih in standardu življenja na Šri Lanki.
ALUTHGAMA
Ker smo bili nastanjeni v hotelu malo pred mestecem Aluthgamo, smo si tega seveda zelo dobro ogledali. Peljali smo se vedno z lokalnim prevoznim sredstvom tuk-tukom, kar je nekakšna motorizirana rikša, torej motor s streho, ki ima spredaj voznika, takoj za njim ''zadaj'' pa je prostor za 2 (suhi) osebi. Skratka za kratke vožnje je čisto super. V tem mestecu so banke, marketi (priporočam Cargills food market ali city), manjše trgovine z vsakovrstnim blagom ter spominki in pa najbolj atraktivna tržnica. To je vsekakor nekaj, kar je vredno ogleda. Čutimo in vidimo bogastvo barv, oblik, ljudi, psov,... ter predvsem vonjev. Ker je naš prvi obisk spremljal en lokalni beach boy, s katerim smo se dogovarjali za vse nadaljnje izlete, nam je resnično vse razkazal in razložil vsako vrsto zelenjave, sadja, načina trgovanja ipd. Mene so najbolj presunile ribe. Seveda so položene kar na mizo, ki ima strehico, vsake toliko jih malo polijejo z vodo, so vseh velikosti (metrske tune), oblik in barv (mavrične papagajevke). Tam so najbrž po cele dneve, seveda so na vročem in o nekih higienskih standardih lahko samo sanjaš. Najdeš lahko tako rečne kot morske ribe. Brez problema vse fotografiraš, domačini rade volje tudi pozirajo (celo zastonj, saj za vsako drugo malenkost pričakujejo nekaj drobiža). Vsekakor se je treba tudi navaditi na večjo število muh, ki se dobesedno sprehajajo po vsem ter na veliko število izjemno mirnih presuhih psov. Ampak doživetje je neprecenljivo, sploh za nas Evropejce.
GALLE
Mestece na južnem delu države je zanimivo zaradi trdnjav, ki so jih gradili Portugalci in Nizozemci. Danes je shajališče zaljubljencev, ki se skrivajo pod odprtimi dežniki, kljub sončnemu vremenu. Trdnjava nudi lepe razglede na eni strani na mesto, ribjo tržnico,... na drugi strani pa na odprto morje, svetilnik in skale. Iz ene točke domačini rade volje proti drobižu skočijo na glavo. Na vsakem koraku pa te pričakujejo različni prodajalci, od prtov, do zapestnic, kipcev slonov, narezanega manga,... Ogledate si lahko tudi nekaj cerkva, npr. nizozemsko metodistično cerkev idr.
Tudi
tukaj imajo izmed različnih znamenitosti zanimivo tržnico in ugodne cene izvrstnega sadja, ki ti ga tudi olupijo in narežejo, tako kot ananas, vendar se za nas to ni najbolje izkazalo, ker je za tem eden izmed nas podlegel prebavnim motnjam. Skratka imajo tudi vsakovrstne začimbe in izvrstne čaje iz področja Nuwara Eliya, mi pa smo obiskali lokalno trgovino blaga in sarijev ter se zmenili za dobro ceno. Dogovarjanje za cene v tej deželi je nekaj vsakdanjega, edino v trgovinah z napisom fixed prices barantanje ni mogoče. V takšnih trgovinah so cene dejansko najbolj ugodne in dosti nižje od drugih trgovin. Najdražje vam prodajajo različne stvari na plažah.
UNAWATUNA, KOGGALA, MIRISSA
Unawatuna in Mirissa nudita lepe plaže, vendar, julija, ko je potekal naš obisk tam vlada monsunsko obdobje, za katerega veljajo veliki valovi, ob katerih je nemogoče varno plavati. Vseeno pa je lepo videti njihove manjše barvite katamarane v družbi svetih krav, ki mirno ležijo na plaži in se relaksirajo. Na Šri Lanki je večina prebivalstva po veri budistov, vendar spoštujejo krave podobno kot v Indiji in se večina z njimi tudi ne prehranjujejo.
Koggala je znana po ribičih, ki stojijo na palicah, nameščenih v morju blizu obale in lovijo seveda ribe. Čar malo odvzame dejstvo, da, ko smo jih hoteli slikat, je takoj stopil iz neke kolibice nek možakar, ki je zahteval plačilo. To situacijo smo rešili tako, da smo se odpeljali malo naprej in slikali kar iz vozila.
MATARA
Tudi v Matari se nahaja trdnjava iz nizozemskih časov, ter barvita in živa tržnica s še neodkritimi vonjavami. Za nas pa je bila najbolj zanimiva domača izdelovalnica batika. Naslov smo našli kar v lonely planetu in ga potisnili šoferju pod nos (navadno smo se s kom na plaži dogovorili, da nas vozi, saj smo potovali štirje), tudi on je moral spraševati, dokler nismo našli tega domačega dvorišča, ki je predstavljal izdelovalnico in manjši prostorček namenjen prodaji izdelkov. Gospa, ki je vse skupaj vodila je bila zelo prijazna, cene pa so bile tudi ok, nekje srednjega ranga.
WEHERAHENA TEMPLE
To je eden izmed številnih budističnih templjev, nahaja se na jugu države, bolj v njeni notranjosti, naj bi bil eden izmed večjih kipov Bude, čeprav so mnenja tudi med samimi Šri Lančani deljena, kateri je največji. Skratka, ta je velik okoli 30 metrov, pred leti je dobil streho, saj so se na njemu že kazali vremenski vplivi. Vstopnine ni, vendar pa se pričakuje na koncu donacija za tempelj, menihe oz. za tistega, ki te je vodil po njemu, saj pred vrati navadno stoji veliko ''vodičev''. Nas je vodil starejši simpatičen možakar, ki nam je v lepi angleščini povedal res celotno zanimivo zgodovino o templju ter budizmu nasploh. Tempelj je zgrajen nad votlinami, skozi katere tudi vstopaš, saj so se med vladavino Portugalcev tukaj menihi skrivali in meditirali. Notranjost je v celoti poslikana in opisuje življenje Bude. Ker so vsi
templji in njihova okolica sveti, se moraš preden vstopiš, sezuti 
in moraš čevlje tudi tam pustiti. Navadno je kdo zadolžen, da na njih pazi, ampak moraš seveda temu spet dati kakšen drobiž. Če hodite v skupini, ni treba, da da čisto vsak, ampak eden za vse, tako, da ni potem taka kriza. Notranjost templja je res lepa, značilno za te poslikave je, da so zelo močnih barv, mogoče že malo mejijo na kič, ampak pri njih to nekako paše in je čisto lepo. Povzpneš se tudi ob Budi, čisto do njegove glave, vse naokoli, ob stopnicah, na stropovih, vse povsod so slikarije ali rezbarije, kipci, darovanja v obliki rož, svečk ipd. Na vrhu imaš čudovit razgled na okoliška riževa polja. Pokukaš lahko tudi v vsakdanje življenje menihov, ki imajo oranžne ali bordo kute. Na vsakem takem svetem prostoru raste tudi sveto drevo - bodhi tree. To drevo smejo gojiti le ob templjih in je drevo, pod katerim je Buda dosegel nirvano, torej razsvetljenje. Dejansko so vsa drevesa iz originalnega drevesa v Indiji, kjer naj bi Buda resnično dosegel nirvano. Potomec tega drevesa živi že stotine let v prvi prestolnici Šri Lanke Anuradhapuri, iz tega pa potem množijo vsa ostala drevesa.
DIKWELLA in HO-O-MANIYA
V kraju Dikwella, ki se nahaja na jugu države, smo si šli ogledat naravni dimnik visok 23m, v celoti naravno oblikovan iz skal, skozi katerega se še dodatno val morja dvigne za 18m. Ta kraj nam je bil zanimiv zato, ker ni turistično obiskan, sem hodijo na izlete lokalci. Ker pa smo bili ravno tam na nedeljo, je bilo ob tem času veliko družin. Doživetje je bilo bolj gledat njih, kot pa ta val. Tudi pot do sem je izredno ozka, polna lukenj, blatna in ni šans, da jo najdeš sam. Ko parkiraš moraš it še kakih 10 minut peš, na tej poti je veliko kolibic, kjer pečejo pred tabo ene manjše ribe, ali prodajajo narezan mango ipd. Imajo pa tudi nekaj spominkov na samem začetku poti.
Pravzaprav rent-a-car v tej deželi ne priporočam. Ceste so grozne, nepredvidljive, niso označene, če pa je že kakšna tabla, pa je v njihovem svahili jeziku. Vožnje več kot 60 ali max 70km/h zaradi slabe kvalitet cest ne moreš doživeti, kljub temu pa se da videt veliko dobrih avtomobilov, sploh iz azijskega trga.
TURTLE-HATCHERY (želvje farme)
Eno izmed lepših doživetji je zame bil obisk želvje farme. Teh je ob obali od Bentote do Hikkaduwe kar nekaj in vse so lepo označene. Navadno zaprejo ob mraku, je pa najboljše priti tik pred mrakom, saj lahko potem malo želvico, le 2 dni staro spustiš na prosto v morje. Stvar je v tem, da ljudje, ki so tukaj zaposleni od ribičev odkupujejo želvja jajca in jih potem gojijo v malem ograjenem delu plaže. Ko se izvalijo, jih dajo v bazenček in jih v nekaj dneh ob mraku oz. temi spustijo v morje. Vstopnina je majhna, je pa spet takšen predelček za prostovoljno donacijo, prodajajo pa tudi nekaj izdelkov, od katerih se potem financirajo. V farmi, kjer smo bili mi, so imeli eno želvo staro 2 leti, eno staro 5 let, eno albino želvo, ter še nekaj kopenskih želv. Vrste, ki tu prednjačijo pri morskih želvah so green turtle (zelena želva). Razložijo pa ti vse o življenju želv, tako, da je tudi zanimivo, lahko jih pobožaš ali primeš.
PINNAWELLA - ZAVETIŠČE SLONOV
Obisk zavetišča oz. sirotišnice slonov je definitivno eden izmed viškov obiska na Šri Lanki. Takšne vrste ustanova je bila tudi prva na svetu. V času našega obiska je bilo 80 slonov, vrste indijski slon, živijo v veliki ogradi v gozdu, 2x na dan (okoli 10h in 14h) pa jih peljejo na kopanje v reko, kjer čofotajo in se igrajo okoli 2 uri. Ob reki jih lahko tudi vidimo, gremo čisto do njih in jih božamo, (ampak seveda proti plačilu). Sam brez spremstva - muhute (človek, ki se ukvarja s slonom) ne smeš iti do njih, ker so divje živali in nikoli ne veš, kako se bodo odzvale. Muhute se zato strašno ''derejo'' in krilijo z rokami, če kdo poskuša sam do njih. Sami imajo pa v rokah vedno take dolge palice s špico, ki jo uporabijo le, če bi bilo potrebno. Ko sem stopila do enega manjšega slona, je takoj stopila njegova mama zraven mene in oba sta me začela z rilčki ovohavat in otipavat, če imam kaj hrane za njiju, saj jih namenoma h
ranijo manj, kot več, zato, da ne postanejo premočni. Vendar pa to še vedno znaša okoli 150 kg rastlinske hrane na slona na dan. Čeprav sem si predstavljala, da imajo mehko kožo, je bolj groba, ščetine na glavi pa so tudi trde. V bližini te reke, do katere vodi iz glavne ceste manjša ulica, je ogromno trgovin in ta kraj je res najboljši za nakupovanje spominkov. Najbolj izvirni spominki so zame bili papirnati izdelki, ki jih izdelujejo iz slonjih iztrebkov, saj so 90% iz rastlinskih vlaken. Tako dobijo nekaj takšnega kot papir iz riža in prodajajo res lične foto albume, zvezke, okvirje za slike ipd. Seveda pa najdemo tudi veliko batika, kipcev iz lesa, nakita, usnja ipd. Res prava paša za oči! Barantanje nujno!
MATALE
KANDY
NUWARA ELIYA
Kadar se človek nastani v kateremkoli hotelu na Šri Lanki, te takoj nekaj ur po prihodu (praviloma) obišče ali agent hotela ali agent agencije, če z njo potuješ, saj te mora prehiteti pred vsemi beachboys-i, ki na vsakem koraku prežijo nate na obali, cesti, trgovini in drugod. Od agentovega šarma, sposobnosti reklame in prodaje je odvisno ali se boš odločil za kakšen izlet ali obisk lokalne znamenitosti. Vse lepo in prav. Vendar pa, so cene preko teh agentov 100% (in včasih tudi več) dražje od tega, kar lahko brez težav, skrbi in strahu dobiš od beachboya na plaži. Povrhu vsega pa se gre na izlete preko agenta le ob določenih dnevih, beachboy-i pa so izredno fleksibilni in ustrežljivi.
Primerjava : izlet po reki Bentota med mangrovami - agencija 20€, lokalni beach boy 5€.
Agent sicer nudi še kosilo, ampak definitivno ni vredno 15€.
BENTOTA RIVER
Navadno je to popoldanski izlet, z motornim čolničem, kjer dobiš resničen vpogled v floro in favno dežele. Nam se je zazdelo kot, da smo vstopili v naravoslovno oddajo na kanalu National geographic-a. Vozili smo se med mangrovami, v vodi opazovali varane, v zraku največje netopirje na svetu, ki se prehranjujejo s sadjem, ribje orle, kormorane, 3 vrste kovinsko modro in rjavih vodomcev. Od rastlinja so me pa najbolj presunili 10-15 metrski fikusi. Pri nas lončnice, tam drevesa.Videli smo tudi eno poroko na obrežju hotela čisto na začetku rečne poti. Bolj, ko smo šli v notranjost, pa smo srečevali lokalne ribiče, ki stojijo na palici in lovijo ribe, njihove hiške, tržnico, na koncu pa še samo divjo in neokrnjeno naravo.
Nekje na sredi poti pa se nam je približal mini čolniček z gospodom, ki je imel majhnega krokodilčka. Kdor je želel se ga je lahko dotaknil ali celo prijel v roke. Proti pričakovanju je mehak in topel. Z njim sem rokovala samo jaz. Zelo pazljivo seveda. Gospodu je potrebno dati nekaj drobiža v zahvalo.
Ko smo se vračali smo se ustavili pri eni kolibi, kjer so imeli v bistvu ročne izdelke, ki pa so po našem mnenju bili kar dragi. Smo pa spili svež kokos (sta zelen in rumen, zelen je mlajši in bolj svež, okus pa se 100% izboljša, če je ohlajen), malo poklepetali o življenju, običajih in standardu življenja na Šri Lanki.
ALUTHGAMA
Ker smo bili nastanjeni v hotelu malo pred mestecem Aluthgamo, smo si tega seveda zelo dobro ogledali. Peljali smo se vedno z lokalnim prevoznim sredstvom tuk-tukom, kar je nekakšna motorizirana rikša, torej motor s streho, ki ima spredaj voznika, takoj za njim ''zadaj'' pa je prostor za 2 (suhi) osebi. Skratka za kratke vožnje je čisto super. V tem mestecu so banke, marketi (priporočam Cargills food market ali city), manjše trgovine z vsakovrstnim blagom ter spominki in pa najbolj atraktivna tržnica. To je vsekakor nekaj, kar je vredno ogleda. Čutimo in vidimo bogastvo barv, oblik, ljudi, psov,... ter predvsem vonjev. Ker je naš prvi obisk spremljal en lokalni beach boy, s katerim smo se dogovarjali za vse nadaljnje izlete, nam je resnično vse razkazal in razložil vsako vrsto zelenjave, sadja, načina trgovanja ipd. Mene so najbolj presunile ribe. Seveda so položene kar na mizo, ki ima strehico, vsake toliko jih malo polijejo z vodo, so vseh velikosti (metrske tune), oblik in barv (mavrične papagajevke). Tam so najbrž po cele dneve, seveda so na vročem in o nekih higienskih standardih lahko samo sanjaš. Najdeš lahko tako rečne kot morske ribe. Brez problema vse fotografiraš, domačini rade volje tudi pozirajo (celo zastonj, saj za vsako drugo malenkost pričakujejo nekaj drobiža). Vsekakor se je treba tudi navaditi na večjo število muh, ki se dobesedno sprehajajo po vsem ter na veliko število izjemno mirnih presuhih psov. Ampak doživetje je neprecenljivo, sploh za nas Evropejce.GALLE
Mestece na južnem delu države je zanimivo zaradi trdnjav, ki so jih gradili Portugalci in Nizozemci. Danes je shajališče zaljubljencev, ki se skrivajo pod odprtimi dežniki, kljub sončnemu vremenu. Trdnjava nudi lepe razglede na eni strani na mesto, ribjo tržnico,... na drugi strani pa na odprto morje, svetilnik in skale. Iz ene točke domačini rade volje proti drobižu skočijo na glavo. Na vsakem koraku pa te pričakujejo različni prodajalci, od prtov, do zapestnic, kipcev slonov, narezanega manga,... Ogledate si lahko tudi nekaj cerkva, npr. nizozemsko metodistično cerkev idr.
Tudi
tukaj imajo izmed različnih znamenitosti zanimivo tržnico in ugodne cene izvrstnega sadja, ki ti ga tudi olupijo in narežejo, tako kot ananas, vendar se za nas to ni najbolje izkazalo, ker je za tem eden izmed nas podlegel prebavnim motnjam. Skratka imajo tudi vsakovrstne začimbe in izvrstne čaje iz področja Nuwara Eliya, mi pa smo obiskali lokalno trgovino blaga in sarijev ter se zmenili za dobro ceno. Dogovarjanje za cene v tej deželi je nekaj vsakdanjega, edino v trgovinah z napisom fixed prices barantanje ni mogoče. V takšnih trgovinah so cene dejansko najbolj ugodne in dosti nižje od drugih trgovin. Najdražje vam prodajajo različne stvari na plažah.UNAWATUNA, KOGGALA, MIRISSA
Unawatuna in Mirissa nudita lepe plaže, vendar, julija, ko je potekal naš obisk tam vlada monsunsko obdobje, za katerega veljajo veliki valovi, ob katerih je nemogoče varno plavati. Vseeno pa je lepo videti njihove manjše barvite katamarane v družbi svetih krav, ki mirno ležijo na plaži in se relaksirajo. Na Šri Lanki je večina prebivalstva po veri budistov, vendar spoštujejo krave podobno kot v Indiji in se večina z njimi tudi ne prehranjujejo.
Koggala je znana po ribičih, ki stojijo na palicah, nameščenih v morju blizu obale in lovijo seveda ribe. Čar malo odvzame dejstvo, da, ko smo jih hoteli slikat, je takoj stopil iz neke kolibice nek možakar, ki je zahteval plačilo. To situacijo smo rešili tako, da smo se odpeljali malo naprej in slikali kar iz vozila.
MATARA
Tudi v Matari se nahaja trdnjava iz nizozemskih časov, ter barvita in živa tržnica s še neodkritimi vonjavami. Za nas pa je bila najbolj zanimiva domača izdelovalnica batika. Naslov smo našli kar v lonely planetu in ga potisnili šoferju pod nos (navadno smo se s kom na plaži dogovorili, da nas vozi, saj smo potovali štirje), tudi on je moral spraševati, dokler nismo našli tega domačega dvorišča, ki je predstavljal izdelovalnico in manjši prostorček namenjen prodaji izdelkov. Gospa, ki je vse skupaj vodila je bila zelo prijazna, cene pa so bile tudi ok, nekje srednjega ranga.WEHERAHENA TEMPLE
To je eden izmed številnih budističnih templjev, nahaja se na jugu države, bolj v njeni notranjosti, naj bi bil eden izmed večjih kipov Bude, čeprav so mnenja tudi med samimi Šri Lančani deljena, kateri je največji. Skratka, ta je velik okoli 30 metrov, pred leti je dobil streho, saj so se na njemu že kazali vremenski vplivi. Vstopnine ni, vendar pa se pričakuje na koncu donacija za tempelj, menihe oz. za tistega, ki te je vodil po njemu, saj pred vrati navadno stoji veliko ''vodičev''. Nas je vodil starejši simpatičen možakar, ki nam je v lepi angleščini povedal res celotno zanimivo zgodovino o templju ter budizmu nasploh. Tempelj je zgrajen nad votlinami, skozi katere tudi vstopaš, saj so se med vladavino Portugalcev tukaj menihi skrivali in meditirali. Notranjost je v celoti poslikana in opisuje življenje Bude. Ker so vsi
templji in njihova okolica sveti, se moraš preden vstopiš, sezuti in moraš čevlje tudi tam pustiti. Navadno je kdo zadolžen, da na njih pazi, ampak moraš seveda temu spet dati kakšen drobiž. Če hodite v skupini, ni treba, da da čisto vsak, ampak eden za vse, tako, da ni potem taka kriza. Notranjost templja je res lepa, značilno za te poslikave je, da so zelo močnih barv, mogoče že malo mejijo na kič, ampak pri njih to nekako paše in je čisto lepo. Povzpneš se tudi ob Budi, čisto do njegove glave, vse naokoli, ob stopnicah, na stropovih, vse povsod so slikarije ali rezbarije, kipci, darovanja v obliki rož, svečk ipd. Na vrhu imaš čudovit razgled na okoliška riževa polja. Pokukaš lahko tudi v vsakdanje življenje menihov, ki imajo oranžne ali bordo kute. Na vsakem takem svetem prostoru raste tudi sveto drevo - bodhi tree. To drevo smejo gojiti le ob templjih in je drevo, pod katerim je Buda dosegel nirvano, torej razsvetljenje. Dejansko so vsa drevesa iz originalnega drevesa v Indiji, kjer naj bi Buda resnično dosegel nirvano. Potomec tega drevesa živi že stotine let v prvi prestolnici Šri Lanke Anuradhapuri, iz tega pa potem množijo vsa ostala drevesa.DIKWELLA in HO-O-MANIYA
V kraju Dikwella, ki se nahaja na jugu države, smo si šli ogledat naravni dimnik visok 23m, v celoti naravno oblikovan iz skal, skozi katerega se še dodatno val morja dvigne za 18m. Ta kraj nam je bil zanimiv zato, ker ni turistično obiskan, sem hodijo na izlete lokalci. Ker pa smo bili ravno tam na nedeljo, je bilo ob tem času veliko družin. Doživetje je bilo bolj gledat njih, kot pa ta val. Tudi pot do sem je izredno ozka, polna lukenj, blatna in ni šans, da jo najdeš sam. Ko parkiraš moraš it še kakih 10 minut peš, na tej poti je veliko kolibic, kjer pečejo pred tabo ene manjše ribe, ali prodajajo narezan mango ipd. Imajo pa tudi nekaj spominkov na samem začetku poti.
Pravzaprav rent-a-car v tej deželi ne priporočam. Ceste so grozne, nepredvidljive, niso označene, če pa je že kakšna tabla, pa je v njihovem svahili jeziku. Vožnje več kot 60 ali max 70km/h zaradi slabe kvalitet cest ne moreš doživeti, kljub temu pa se da videt veliko dobrih avtomobilov, sploh iz azijskega trga.
TURTLE-HATCHERY (želvje farme)
Eno izmed lepših doživetji je zame bil obisk želvje farme. Teh je ob obali od Bentote do Hikkaduwe kar nekaj in vse so lepo označene. Navadno zaprejo ob mraku, je pa najboljše priti tik pred mrakom, saj lahko potem malo želvico, le 2 dni staro spustiš na prosto v morje. Stvar je v tem, da ljudje, ki so tukaj zaposleni od ribičev odkupujejo želvja jajca in jih potem gojijo v malem ograjenem delu plaže. Ko se izvalijo, jih dajo v bazenček in jih v nekaj dneh ob mraku oz. temi spustijo v morje. Vstopnina je majhna, je pa spet takšen predelček za prostovoljno donacijo, prodajajo pa tudi nekaj izdelkov, od katerih se potem financirajo. V farmi, kjer smo bili mi, so imeli eno želvo staro 2 leti, eno staro 5 let, eno albino želvo, ter še nekaj kopenskih želv. Vrste, ki tu prednjačijo pri morskih želvah so green turtle (zelena želva). Razložijo pa ti vse o življenju želv, tako, da je tudi zanimivo, lahko jih pobožaš ali primeš.
PINNAWELLA - ZAVETIŠČE SLONOV
Obisk zavetišča oz. sirotišnice slonov je definitivno eden izmed viškov obiska na Šri Lanki. Takšne vrste ustanova je bila tudi prva na svetu. V času našega obiska je bilo 80 slonov, vrste indijski slon, živijo v veliki ogradi v gozdu, 2x na dan (okoli 10h in 14h) pa jih peljejo na kopanje v reko, kjer čofotajo in se igrajo okoli 2 uri. Ob reki jih lahko tudi vidimo, gremo čisto do njih in jih božamo, (ampak seveda proti plačilu). Sam brez spremstva - muhute (človek, ki se ukvarja s slonom) ne smeš iti do njih, ker so divje živali in nikoli ne veš, kako se bodo odzvale. Muhute se zato strašno ''derejo'' in krilijo z rokami, če kdo poskuša sam do njih. Sami imajo pa v rokah vedno take dolge palice s špico, ki jo uporabijo le, če bi bilo potrebno. Ko sem stopila do enega manjšega slona, je takoj stopila njegova mama zraven mene in oba sta me začela z rilčki ovohavat in otipavat, če imam kaj hrane za njiju, saj jih namenoma h
ranijo manj, kot več, zato, da ne postanejo premočni. Vendar pa to še vedno znaša okoli 150 kg rastlinske hrane na slona na dan. Čeprav sem si predstavljala, da imajo mehko kožo, je bolj groba, ščetine na glavi pa so tudi trde. V bližini te reke, do katere vodi iz glavne ceste manjša ulica, je ogromno trgovin in ta kraj je res najboljši za nakupovanje spominkov. Najbolj izvirni spominki so zame bili papirnati izdelki, ki jih izdelujejo iz slonjih iztrebkov, saj so 90% iz rastlinskih vlaken. Tako dobijo nekaj takšnega kot papir iz riža in prodajajo res lične foto albume, zvezke, okvirje za slike ipd. Seveda pa najdemo tudi veliko batika, kipcev iz lesa, nakita, usnja ipd. Res prava paša za oči! Barantanje nujno!
SIGRIYA - LION ROCK
Kraj pod zaščito Unesca, gora, hrib oz. skala, ki se dviga 200 m nad ravnicami in je na vrhu ravna. Vzeli smo lokalnega vodiča, ki je vse 5x ponovil. Znano je, da se ti tukaj lahko prilepi nekakšen pomagač, (ki ni vodič), ki ti pridrži roko in ti pomaga na tvoji poti do vrha. Seveda ga moraš na koncu poti plačat, ampak smo mu hitro dali vedeti, da ga ne bomo potrebovali. Do vrha je 2100 stopnic! Torej, samo v eno smer, ampak se splača. V principu naj bi bila nekoč ob vznožju in na vrhu palača, s pripadajočimi bazeni, vodovodnim sistemom, cvetličnimi in vodnimi vrtovi, fontanami… Kralj Kassapa (477-498 n.š.) bi naj tukaj imel 500 žena, pa nobenega otroka in je na koncu naredil samomor. Ne zaradi otrok, ampak zaradi strahu pred bratom, ker je ubil njunega očeta in prevzel oblast. V votlinah so na skalah tudi lepo ohranjene freske - ženske v oblakih, ki bi naj bile njegove priležnice, vse je barvano z naravnimi barvami, na eni strani pa je tako imenovani mirror wall - tako zglajena stena, da je kot ogledalo, v katerem bi se naj odsevale freske iz druge strani hodnikov (danes to ni več vidno). Vsi domačini bodo trdili, da je tukaj dejansko živel kralj Kassapa, vendar raziskave kažejo, da je na vrhu bil zgrajen budistični tempelj nekaj 100 let preden je nastala ta legenda o kralju in je deloval do 3. stoletja našega štetja in nato spet dobil na veljavi v 10. stoletju našega stoletja. V 14. stoletju pa so ga nato zapustili. Tudi freske žena v votlinah naj ne bi bile njegove priležnice, ampak pomembna boginja v budizmu ''Mahayana'' - Tara Devi. Malo pred vrhom pa so v skalo vklesane ogromne levje šape in strma ozka pot sledi v obliki izklesanih stopničk do vrha. Nekoč je bil celoten lev, vhod je bil v njegovih ustih, ohranile pa so se samo šape. Po TV sem gledala, da imajo blizu teh skalah domovanje veliki roji čebel, ki bi naj na nek način predstavljali vojake in bi branili ta sveti kraj. Sama jih nisem videla, seveda pa takrat nisem bila pozorna na to. Na vrhu je neverjeten razgled. Zgoraj je začelo malo deževat in grmet pa smo odhiteli nazaj. Bilo je vroče, čeprav smo šli malo pred sončnim zahodom. Gneči se ni mogoče upreti, najboljši čas za vzpon pa je zgodnje jutro pred sončnim zahodom. Skozi vzpon je na krajih, kjer je več prostora množica vsakovrstnih prodajalcev spominkov. Eni so res lepi, a cene so navite, če pokažete najmanjši interes za karkoli, se prodajalcev zlepa ne boste znebili. Moč barantanja spet pride v vašo korist, v kolikor to moč posedujete.
POLONNARUWA
Kraj pod zaščito Unesca, gora, hrib oz. skala, ki se dviga 200 m nad ravnicami in je na vrhu ravna. Vzeli smo lokalnega vodiča, ki je vse 5x ponovil. Znano je, da se ti tukaj lahko prilepi nekakšen pomagač, (ki ni vodič), ki ti pridrži roko in ti pomaga na tvoji poti do vrha. Seveda ga moraš na koncu poti plačat, ampak smo mu hitro dali vedeti, da ga ne bomo potrebovali. Do vrha je 2100 stopnic! Torej, samo v eno smer, ampak se splača. V principu naj bi bila nekoč ob vznožju in na vrhu palača, s pripadajočimi bazeni, vodovodnim sistemom, cvetličnimi in vodnimi vrtovi, fontanami… Kralj Kassapa (477-498 n.š.) bi naj tukaj imel 500 žena, pa nobenega otroka in je na koncu naredil samomor. Ne zaradi otrok, ampak zaradi strahu pred bratom, ker je ubil njunega očeta in prevzel oblast. V votlinah so na skalah tudi lepo ohranjene freske - ženske v oblakih, ki bi naj bile njegove priležnice, vse je barvano z naravnimi barvami, na eni strani pa je tako imenovani mirror wall - tako zglajena stena, da je kot ogledalo, v katerem bi se naj odsevale freske iz druge strani hodnikov (danes to ni več vidno). Vsi domačini bodo trdili, da je tukaj dejansko živel kralj Kassapa, vendar raziskave kažejo, da je na vrhu bil zgrajen budistični tempelj nekaj 100 let preden je nastala ta legenda o kralju in je deloval do 3. stoletja našega štetja in nato spet dobil na veljavi v 10. stoletju našega stoletja. V 14. stoletju pa so ga nato zapustili. Tudi freske žena v votlinah naj ne bi bile njegove priležnice, ampak pomembna boginja v budizmu ''Mahayana'' - Tara Devi. Malo pred vrhom pa so v skalo vklesane ogromne levje šape in strma ozka pot sledi v obliki izklesanih stopničk do vrha. Nekoč je bil celoten lev, vhod je bil v njegovih ustih, ohranile pa so se samo šape. Po TV sem gledala, da imajo blizu teh skalah domovanje veliki roji čebel, ki bi naj na nek način predstavljali vojake in bi branili ta sveti kraj. Sama jih nisem videla, seveda pa takrat nisem bila pozorna na to. Na vrhu je neverjeten razgled. Zgoraj je začelo malo deževat in grmet pa smo odhiteli nazaj. Bilo je vroče, čeprav smo šli malo pred sončnim zahodom. Gneči se ni mogoče upreti, najboljši čas za vzpon pa je zgodnje jutro pred sončnim zahodom. Skozi vzpon je na krajih, kjer je več prostora množica vsakovrstnih prodajalcev spominkov. Eni so res lepi, a cene so navite, če pokažete najmanjši interes za karkoli, se prodajalcev zlepa ne boste znebili. Moč barantanja spet pride v vašo korist, v kolikor to moč posedujete.
To je bila druga kraljeva prestolnica, sedaj sicer v dobro ohranjenih ruševinah starih čez 1000 let. Pogled od daleč ne razkriva nič posebnega, a bližje lahko vidimo veliko drobnih detajlov, ki še kako pritegnejo pozornost. Tukaj se da močno čutiti neka posebna mistična energija. Območje je zelo veliko, zato ali si vzamete res veliko časa, ali pa se z avtom vozite od ene znamenitosti do druge. Ogromno je tempeljčkov, odprtih, zaprtih, krožnih, kjer je na sredini kip Budhe in so na vse štiri strani neba vhodi, kjer so na tleh ''moonstone-i'' - to je nekakšen polkrog življenja, izklesan iz kamna, ki nakazuje, katere živali smo v posameznem življenju, če je mišljeno duhovna žival moči ali dejansko prava žival pa ne vem, za videti je zelo lepo. Kipu Budhe ne smeš nikoli hrbta kazat, kar moraš upoštevat pri slikanju in moraš stat nekako po strani, drugače namreč nisi spoštljiv, (če pozabiš, te domačini prijazno opozorijo). Tudi tukaj je polno psov, ki preprosto ležijo v senci in so na easy, nova pridobitev tega kraja so mačke, ki navadno ponosno z dvignjeno glavo ležijo, kar pred vhodom do kipa in ne moreš mimo njih; pa veliko je še opic, pa ptic seveda in še na tisoče drugih živali. 
Tu se da videti stone book, knjiga vklesana v kamen, pa zelo posebno dagobo (to je njihov izraz za budistični tempelj), katero gradnjo po težavnosti primerjajo s piramidami. Je ena redkih, ki je votla, noter naj bi bili shranjeni sveti spisi. Tukaj smo srečali tudi veliko šolarčkov, tako kot na Sigiryji, ki so bili na ekskurziji. Za njihove šolarčke je značilno, da imajo bele srajčke in kratke hlače oz. krilca, dekleta pa morajo imeti obvezno spete lase ali v kitke ali čopke - so prav zanimivi.
Najbolj impresiven pa je sklop Gal Vihara, to so 4 veličastni kipi Budhe izklesani iz enega samega granitnega bloka (po 7 m pokončen, 14 m ležeč in dva sedeča) - to je ena izmed najlepših impresij na Šri Lanki in pogosto upodobljena na raznih info letakih, karticah ipd.
Seveda trgovcev je tudi tukaj polno, mi smo bili izjemno zgodaj tukaj, ko še ni tako polno, a našli so nas vseeno in hodili z nami vštric, malo je bilo moteče, ampak to je nekaj, kar moraš v tej deželi pač vzet v zakup. Pa še to, zelo soparno in vroče je bilo - pitje
ustekleničene vode v neizmernih količinah je zelo pomembno. Od tukaj je nekaj nacionalnih parkov na vse strani, zraven pa je zelo veliko jezero, kamor se hodijo zjutraj domačini umivat (z brisačko na rami in ščetko za zobe v roki).
Zelo zanimiva izkušnja je za nas bila to, da, ko je naš šofer ''pomotoma'' prevozil polno črto pri prehitevanju in nas je opazil policaj, je dobil kazen, ki jo je moral takoj plačati, ker ti vzamejo vse dokumente in smo morali it nazaj proti mestu iskat pošto, da je to šofer kazen plačal. Potem smo morali nazaj do policaja in prinesti potrdilo o plačilu, da je dobil dokumente nazaj in da smo lahko potem nadaljevali pot. Na poti nazaj je bilo tudi kar nekaj vojaških kontrol, katere so nas ustavile in na hitro preverile. Ne čudite se, če boste videli ljudi, ki jahajo na glavni cesti slone - normalen prizor za njihove razmere.
DAMBULLE
Tu se da videti stone book, knjiga vklesana v kamen, pa zelo posebno dagobo (to je njihov izraz za budistični tempelj), katero gradnjo po težavnosti primerjajo s piramidami. Je ena redkih, ki je votla, noter naj bi bili shranjeni sveti spisi. Tukaj smo srečali tudi veliko šolarčkov, tako kot na Sigiryji, ki so bili na ekskurziji. Za njihove šolarčke je značilno, da imajo bele srajčke in kratke hlače oz. krilca, dekleta pa morajo imeti obvezno spete lase ali v kitke ali čopke - so prav zanimivi.Najbolj impresiven pa je sklop Gal Vihara, to so 4 veličastni kipi Budhe izklesani iz enega samega granitnega bloka (po 7 m pokončen, 14 m ležeč in dva sedeča) - to je ena izmed najlepših impresij na Šri Lanki in pogosto upodobljena na raznih info letakih, karticah ipd.
Seveda trgovcev je tudi tukaj polno, mi smo bili izjemno zgodaj tukaj, ko še ni tako polno, a našli so nas vseeno in hodili z nami vštric, malo je bilo moteče, ampak to je nekaj, kar moraš v tej deželi pač vzet v zakup. Pa še to, zelo soparno in vroče je bilo - pitje
ustekleničene vode v neizmernih količinah je zelo pomembno. Od tukaj je nekaj nacionalnih parkov na vse strani, zraven pa je zelo veliko jezero, kamor se hodijo zjutraj domačini umivat (z brisačko na rami in ščetko za zobe v roki).Zelo zanimiva izkušnja je za nas bila to, da, ko je naš šofer ''pomotoma'' prevozil polno črto pri prehitevanju in nas je opazil policaj, je dobil kazen, ki jo je moral takoj plačati, ker ti vzamejo vse dokumente in smo morali it nazaj proti mestu iskat pošto, da je to šofer kazen plačal. Potem smo morali nazaj do policaja in prinesti potrdilo o plačilu, da je dobil dokumente nazaj in da smo lahko potem nadaljevali pot. Na poti nazaj je bilo tudi kar nekaj vojaških kontrol, katere so nas ustavile in na hitro preverile. Ne čudite se, če boste videli ljudi, ki jahajo na glavni cesti slone - normalen prizor za njihove razmere.
DAMBULLE
To je mesto v osrednjem delu otoka (v bližini Sigiriye) in je živo 24 ur na dan, ker je osrednje državno tržišče za vse vrste zelenjave in sadja. Na obronku mesta pa so značilni templji v jamah, ob vznožju pa The Golden Temple, ki je bil dokončan leta 2000 s pomočjo japonskih donatorjev. Za njim stoji 30 m kip Bude, znotraj imajo muzej replik slikarji iz templjev v jamah, knjigarnico ipd.
Do templjev se moraš povzpeti po stopnicah, pred vhodom pa kot ponavadi pustiti svoje čevlje. Ker so tla groba, je fino imeti nogavice in si tako zaščititi stopala. Templjev in s tem jam, je 5 z okoli 150 poslikavami, datirane so (jame) v 1.stoletje pred našim štetjem. Poslikave na stropovih naj bi bile iz 19.stoletja, so še vse originalnih barv in čeprav rahlo zbledele, je rdeča barva še kako živa. Znotraj so kipi ležečih in sedečih Bud, najdaljši meri 15 m, zelo je spokojno in mirno, da se čutiti nekaj duhovnega. Vrata so tudi originalna, masivna, izrezljana, meni so bila res lepa, ko pa stopiš ven, pa zagledaš majhni vodni vrt in pa 
Bodhhi tree, tukaj pa je bilo še prav posebej kar nekaj opic. Da se videti tudi drevo iron wood - drevo, ki na vodi ne plava, ker je tako težko in ga smejo uporabljat samo za gradnjo svetih krajev, zdrži pa tudi do 300 let.
Gospodu, ki pazi na čevlje, je ob dvigu seveda potrebno dati nekaj drobiža, samo vstopnino pa se plača ob vznožju.
Bodhhi tree, tukaj pa je bilo še prav posebej kar nekaj opic. Da se videti tudi drevo iron wood - drevo, ki na vodi ne plava, ker je tako težko in ga smejo uporabljat samo za gradnjo svetih krajev, zdrži pa tudi do 300 let.MATALE
Majhen kraj na poti do Kandy-ija, značilna ajurvedska postojanka z uradnim imenom Herb and spice garden, kjer te vodi ajurvedski zdravnik. Najprej ti razkaže vrt z rastlinami ingverja, cimeta, vanilije, popra, kakava, muškatnega oreščka, koke, aloe vero,... medtem pa ti njegov pomočnik nosi pravi kakav s kančkom rdeče banane, spicy tea z aromo vanilije in te ob koncu ogleda maže z razno raznimi mažicami, te masira, ti daje nasvete povezane z zdr. težavami, če jih imaš ipd. Tukaj ni nobene vstopnine, zato pa je ob izhodu trgovinica, ki prodaja čudeže (po evropskih cenah) in brez težav sprejmejo navadno BA kartico, ki ti sredi džungle brez problemov odtegne denar. Mi smo kupovali vse žive arcnije, ampak si nismo mogli pomagat, je bilo preveč mamljivo. Največja finta pa je bila, da smo vsa navodila za uporabo dobili v slovenskem jeziku!
KANDY
Duhovno in kulturno središče Šri Lanke. Vsak večer v bližini glavnega templja Tooth relic temple, kjer hranijo Budov zob, nastopajo njihovi plesalci, barviti, tradicionalno oblečeni z maskami in brez in uprizarjajo različne zgodbe. Na koncu sledijo še plesalci z ognjem, ki ga tudi požirajo, po njem hodijo (goli, samo s kratkimi hlačkami), se z njim mažejo ipd. Za sam vstop v najbolj znan tempelj Šri Lanke, kjer vsako leto v avgustu poteka Perahera festival z bogato okrašenimi sloni, kjer se Budov zob (oz. zlato okrašena škatla, v kateri je zob spravljen) pokaže gorečemu občinstvu; je potrebno iti skozi 2 telesni preiskavi. Stvar je resna, v tempelj ne moreš nesti niti dežnika. Nekaj let nazaj je eden izmed Tamilcev s tovorn
jakom - bombo pripeljal do ograje in je bilo veliko ranjenih in mrtvih.
jakom - bombo pripeljal do ograje in je bilo veliko ranjenih in mrtvih.
Znotraj je zelo lepo (seveda si spet bos), ob vhodu lahko kupiš lotosove cvetove, ki jih daruješ na oltarju (seveda z željo v mislih), veliko je detajlov, ki kar kličejo po fotografiranju in pogovor nekako nanese na reinkarnacijo in podobne zadeve.
Gužva je neprestana, tako, da je vseeno, kdaj greste - kar se tiče samega dneva, ali zjutraj, čez dan ali zvečer. Nenormalne cene prenočišč in gužva je pa ob času festivala.
NUWARA ELIYA
Naša pot se je nada
ljevala v višave Nuwara Eliye ali po njihovo Nurelije. Neskončne plantaže čajev na nadmorski višini 2000m, s hribčki posejanimi vse naokoli, dokler seže pogled. Vreme je bilo skrivnostno, rahlo deževno z občasnimi meglicami, zrak pa čist in lahkoten. Pobiralke čajev so Tamilskega iz
vora, so male in temnopolte, žal veljajo za nižji družbeni razred. Delajo vse dni v tednu, plačane so po količini nabranih listov, a kljub vsemu njihov dnevni zaslužek ne presega 300 rupijev. Če jih slikaš, je lepo, da jim stisneš kakšen drobiž v roke. Pokrajina je res čudovita, polno potočkov in slapov. Ogledali smo si tovarno pridelovanja čajev, ki je res vredna ogleda, spet delajo same ženske delavke, oblečene v barvite sarije in s toplimi nasmehi. Trgovinica čajev je zraven tovarne, le-te pa so tudi ob glavni cesti. Ne nudijo samo čajev, ampak vse, kar je povezano z njimi, lepo in cenovno temu primerno. Če se boste ustavljali ob poteh in si zaželeli kratkega sprehoda po pokrajini, pazite na pijavke, ki se brez, da bi karkoli čutil prisesajo nate...
ljevala v višave Nuwara Eliye ali po njihovo Nurelije. Neskončne plantaže čajev na nadmorski višini 2000m, s hribčki posejanimi vse naokoli, dokler seže pogled. Vreme je bilo skrivnostno, rahlo deževno z občasnimi meglicami, zrak pa čist in lahkoten. Pobiralke čajev so Tamilskega iz
vora, so male in temnopolte, žal veljajo za nižji družbeni razred. Delajo vse dni v tednu, plačane so po količini nabranih listov, a kljub vsemu njihov dnevni zaslužek ne presega 300 rupijev. Če jih slikaš, je lepo, da jim stisneš kakšen drobiž v roke. Pokrajina je res čudovita, polno potočkov in slapov. Ogledali smo si tovarno pridelovanja čajev, ki je res vredna ogleda, spet delajo same ženske delavke, oblečene v barvite sarije in s toplimi nasmehi. Trgovinica čajev je zraven tovarne, le-te pa so tudi ob glavni cesti. Ne nudijo samo čajev, ampak vse, kar je povezano z njimi, lepo in cenovno temu primerno. Če se boste ustavljali ob poteh in si zaželeli kratkega sprehoda po pokrajini, pazite na pijavke, ki se brez, da bi karkoli čutil prisesajo nate...
To so bile najbolj zanimive podrobnosti našega potovanja, čeprav se nam je dogajalo še marsikaj. Vabim vas (na spodnjem linku), da si ogledate še več naših slik iz Šri Lanke, lahko pa pošljete tudi kakšno vprašanje, če vas še kaj zanima, kar tukaj ni zapisano.
http://picasaweb.google.com/orka2000